Tea Jarc, sindikalistka

Vedno znova sem presenečena nad brezsramnim jamranjem delodajalcev, ki sami sebe prikazujejo kot največje žrtve. Kot da se ne zavedajo, da imajo pod seboj ljudi, ki se soočajo z resnimi izzivi. Ko to gledam, sem lahko samo ogorčena, kaj vse si dovolijo.
Dejstva namreč ne govorijo v prid teh izjav. Zgodovina delovnih razmerij v Sloveniji ni vodila v večjo zaščito delavcev in njihovih zaposlitev, pač pa v fleksibilizacijo trga dela. Razvoj zakona o delovnih razmerjih je omogočil rahljanje obveznosti delodajalcev in jim ponudil več možnosti, kako se tem izogniti. Če to primerjamo z evropskimi državami, vidimo, da so zaposleni drugod pogosto bolj zaščiteni, imajo več pravic, in če si sposodim izraz slovenskih delodajalcev, so »dražji«. Pogosto namreč poslušamo, da je slovenski delavec »najdražji« v Evropi, ker da so davki in prispevki tako zelo visoki. Ampak to absolutno ni res.
V Belgiji, kjer živim zdaj, vidim, kolikšen del plače gre za moje prispevke. Več kot polovica. S tem ni nič narobe, ker se s tem ohranja sistem, ki naj bi vsem omogočal dostop do pomembnih javnih storitev. Ampak delodajalci v Sloveniji se pritožujejo ob vsakem povišanju minimalne plače, tudi če gre samo za nekaj evrov. Prodajajo zgodbe, kako bo to uničilo gospodarstvo in vodilo v večjo brezposelnost, grozijo, da bodo zapirali podjetja in jih prenesli drugam. Nič od tega se seveda nikoli ni uresničilo. Delodajalci znajo predvsem pretiravati. A v resnici gre samo za blef.
Mladina