Lahkotnost občinskega trošenja: Kdo v resnici odloča o stotisočih evrih davkoplačevalskega denarja?

V lokalni politiki pogosto velja pravilo, da tisto, kar je všečno očem odločevalcev in nagrajeno na papirju, v praksi nima nikakršne uporabne vrednosti za občane, ki so to plačali. Vzorčni primer, ki kaže na lahkotno trošenje javnega denarja, je projekt »prostora za sprostitev« ob mostu v Jaršah, ki kljub arhitekturnim lovorikam sameva. Celotna zgodba pa ne govori le o zgrešeni investiciji, temveč odpira veliko resnejša vprašanja: kdo sploh sprejema odločitve o projektih, ki jih nihče ne potrebuje?

Pregled uradnih pojasnil občinske uprave skozi čas razkriva več kot nenavadno finančno dinamiko, ki kaže na to, kako poteka trošenje javnega denarja brez proračunske odgovornosti. Vodstvo občine je sprva uradno navedlo, da je vrednost gradbenih del ocenjena na 70.100 evrov. Kmalu zatem pa so s seznama končnih stroškov uradno priznali, da je končna vrednost investicije skozi anekse poskočila na astronomskih 155.513 evrov.

To pomeni, da se je cena preproste zelenice z nekaj lesenimi ploščadmi in ležalniki več kot podvojila, ne da bi javnost sploh vedela, kdo je takšne podražitve odobril. Finančni nesmisel pa se tukaj ne konča: občina iz proračuna vsako leto namenja na tisoče evrov za vzdrževanje tega praznega območja, s čimer davkoplačevalci še naprej plačujejo tekoče stroške za nekaj, česar sploh ne uporabljajo.

Ključni problem te investicije je popolna odsotnost transparentnega javnega razpisa na odprtem trgu. Izvajalec je bil namreč izbran zgolj na podlagi internih navodil za prevzemanje evidenčnih naročil.
V lokalni samoupravi je drobljenje vrednosti projektov na manjše sklope postalo uveljavljen sistem, kako se elegantno izogniti zakonskim obveznostim odprte konkurence. S tem ko se projekt v začetni fazi finančno prikaže pod pragom, ki zahteva javni razpis, se izbira izvajalca zapre v ozek, vnaprej določen krog. Ko je posel enkrat oddan, pa se končni znesek preko dodatnih del in podpisanih aneksov nemoteno dvigne nad vse zakonske meje. Ob tem se upravičeno zastavlja vprašanje, kje je tukaj Nadzorni odbor občine, ki očitno ostaja le mrtva črka na papirju za ustvarjanje lažnega videza demokratičnosti.

Uradna pojasnila, da gre za nujen prostor, kjer se bodo izvajale skupinske vadbe, kot sta joga in pilates, ali pa se bo preprosto počivalo ob novem pitniku, so se na terenu izkazala za popolno iluzijo. Da je bila odločitev sprejeta v ozkih pisarnah brez kančka posvetovanja z javnostjo ali zdrave kmečke pameti, potrjujejo tudi odzivi občanov v komentarjih.

Brezplačnih ležalnikov namreč nihče ne koristi iz preprostega razloga: postavljeni so brez kakršne koli intime, tik ob prometni, hrupni in prašni makadamski poti, kjer ljudje množično sprehajajo pse. Bralci ta projekt upravičeno označujejo za odraz malomeščanstva in razkošje za nikogar pod električnimi žicami. Davkoplačevalci so tako za več kot 155 tisoč evrov začetnega vložka ter ob stalnih vsakoletnih stroških vzdrževanja dobili drago kuliso, ki dokazuje, da lokalne oblasti odločitve sprejemajo avtokratsko, brezbrižno trošenje javnega denarja pa ostaja stalna praksa.

Ob vsem tem pa v oči bode popolna odsotnost zdrave kmečke pameti pri celostnem načrtovanju. Pri teh ležalnikih je nagrajeni arhitekt predvidel celovito vodovodno inštalacijo (za pitnik) in celo elektroinštalacijo, saj so bile pri vsakem ležalniku prvotno predvidene luči. Ker so stanovanjske hiše čisto blizu, tudi kanalizacijski priključek ne bi predstavljal nikakršne tehnične težave za morebitni WC. Namesto luksuzne razsvetljave za prazne ležalnike bi arhitekt tam lahko in moral predvideti javne sanitarije. V tem mandatu je županja sprehajalcem sicer uradno obljubila sanitarije ob Kamniški Bistrici pri novem mostu, kjer navadno telovadi priljubljena rekreacijska skupina “oranžnih” – a do danes iz te obljube ni bilo nič. Nasploh so javna stranišča v Domžalah velika težava.