Občina Domžale je za obnovo 600 metrov ceste v Dolenjah namenila 490.000 evrov. Ob slovesnem odprtju je županja Renata Kosec poudarila pomen varnosti pešcev, kolesarjev in umirjenega prometa, a kolesarske steze med izvedenimi deli ni. Za nadstrešnici na avtobusnih postajališčih pa je predlagala participativni proračun. Na vprašanje, zakaj projekt ni zagotovil celovitejše infrastrukture, je občina odgovorila predvsem s pojasnili o legitimnosti kritike in pomenu osebne udeležbe na dogodkih.
V sredo, 7. oktobra, so v Dolenjah slovesno odprli prenovljeno cesto, ki naj bi izboljšala prometno varnost in kakovost bivanja v kraju. V približno dveh mesecih in pol so obnovili 600 metrov vozišča, uredili pločnik, prilagodili javno razsvetljavo, zaščitili brežine, uredili meteorno kanalizacijo in namestili hitrostne ovire. Pogodbena vrednost del za obnovo ceste in prilagoditev razsvetljave je znašala 490.000 evrov.
Na slovesnosti je županja Občine Domžale mag. Renata Kosec poudarila pomen sodelovanja med občino in Krajevno skupnostjo Rova. Ob tem je izpostavila tudi željo po drugačni prometni kulturi: »Naj cesta ne bo obvoznica, pač pa naj bo na cesti čim več kolesarjev, pešcev in umirjenega lokalnega prometa.«
Lepo zapisano. Toda prav ob teh besedah se zastavlja vprašanje, ali izvedena investicija sledi tudi tako predstavljeni viziji. Če želi občina na cesti več kolesarjev in pešcev, je smiselno vprašati, ali je pri prenovi naredila vse, kar bi bilo mogoče za njihovo varnost.
Skoraj pol milijona evrov, a brez kolesarske steze
Občina je prenovila 600 metrov dolgo in pet metrov široko vozišče. Med izvedenimi deli so tudi pločnik, javna razsvetljava, meteorna kanalizacija in hitrostne ovire. To so pomembni posegi, vendar sami po sebi še ne odgovorijo na vprašanje, kako varno bodo po cesti kolesarili tisti, ki jih županja izrecno vabi na to prometnico.
Zakaj ob prenovi ni bila urejena tudi kolesarska steza oziroma druga ustrezna rešitev za varnejše kolesarjenje? Ali so to preprečevale prostorske omejitve, projektne zahteve, stroški ali presoja prometne stroke? In če je občina ocenila, da je obstoječa ureditev zadostna, na katerih strokovnih podlagah temelji takšna odločitev?
To niso vprašanja o tem, ali je obnovljena cesta lepša od prejšnje. Gre za vprašanje, ali je bila za skoraj pol milijona evrov dosežena tudi čim bolj celovita rešitev za vse skupine udeležencev v prometu.
Brez vpogleda v projektno dokumentacijo in konkretne razloge za izbrano ureditev ni mogoče vnaprej trditi, da bi bila kolesarska steza izvedljiva ali nujno najboljša rešitev. Prav zato pa so pojasnila občine toliko pomembnejša.
Nadstrešnici kot naloga za participativni proračun
Dodatno vprašanje odpira županjin predlog, da bi v prihodnji participativni proračun občine vključili pokritje obeh avtobusnih postajališč ob prenovljeni cesti.
Participativni proračun je lahko koristen način vključevanja občanov v odločanje o porabi javnega denarja. Toda pri tem se zastavlja tudi povsem praktično vprašanje: zakaj nadstrešnici nista bili vključeni že v projekt prenove, če je občina prepoznala potrebo po njiju?
Ali je bila njuna izvedba ob pripravi projekta sploh proučena? Koliko bi stali nadstrešnici in kakšni so razlogi, da se njuna postavitev prepušča morebitnemu prihodnjemu glasovanju občanov?
Sama omemba participativnega proračuna še ne pomeni, da občina prelaga odgovornost na krajane. Prav tako pa ta mehanizem ne more nadomestiti pojasnila, zakaj določena ureditev ni bila vključena v investicijo, ob kateri bi jo bilo morda mogoče načrtovati in izvesti skupaj z drugimi deli.
Županja si na prenovljeni cesti želi čim več kolesarjev, pešcev in umirjenega prometa. Otroci so torej dobrodošli – le da cesta za zdaj ostaja cesta, ne igrišče, kolesarske steze pa ni. Očitno naj bi za varnost poskrbeli kar lepe želje in prometni znaki (fotografiji sta simbolični).
Odgovor županje: kritika je legitimna, vendar …
Na vprašanje o kolesarski stezi, nadstrešnicah in odgovornosti občine je županja odgovorila, da je kritično novinarsko vprašanje legitimno, vendar bi pričakovala, da kritika temelji na celovitih informacijah in ne na vnaprej oblikovanih sklepih.
Poudarila je, da je treba smiselnost in izvedljivost kolesarske steze presojati na podlagi projektne dokumentacije, prostorskih možnosti in strokovnih argumentov. Participativni proračun pa je opisala kot mehanizem vključevanja občanov, ne kot dokaz izmikanja odgovornosti.
To je načeloma razumljivo. Infrastrukturnih projektov ni mogoče presojati zgolj na podlagi tega, česa ne vsebujejo. Toda prav projektna dokumentacija, prostorske omejitve in strokovne podlage so podatki, s katerimi lahko občina konkretno pojasni, zakaj je bila izbrana prav takšna rešitev.
V odgovoru županje teh konkretnih pojasnil ni. Ni navedeno, ali je bila kolesarska infrastruktura proučena, ali je bila zaradi prostorskih omejitev neizvedljiva oziroma nesprejemljiva ali pa je bila iz drugih razlogov izpuščena iz projekta. Prav tako ni pojasnjeno, zakaj nadstrešnici nista bili del prenove in koliko bi stala njuna postavitev.
Namesto tega odgovor predvsem opozarja, kako naj bi bila kritika oblikovana. Toda od novinarja ni mogoče pričakovati, da bo vnaprej poznal vse razloge za posamezne projektne odločitve. Naloga novinarskega vprašanja je tudi, da odpre vprašanja, na katera lahko pristojni ponudijo preverljiva pojasnila.
Ali je za verodostojno kritiko nujna udeležba na slovesnosti?
Županja je v odgovoru izpostavila še, da je bil novinar na odprtje povabljen, vendar se dogodka ni udeležil. Ob tem je izrazila pričakovanje, da bo prihodnjič projekte spoznal tudi neposredno na terenu, saj naj bi to prispevalo k širši sliki in večji verodostojnosti poročanja.
Obisk slovesnosti je lahko koristen. Novinar lahko na kraju samem opazuje izvedbo, govori s krajani in pridobi dodatne informacije. Toda udeležba na uradnem odprtju sama po sebi ne odgovori na vprašanje, zakaj kolesarske steze ni, niti ne pojasni, na podlagi česa je bila sprejeta odločitev o nadstrešnicah.
Za presojo javne investicije so bistveni predvsem preverljivi podatki, projektna dokumentacija, pojasnila odgovornih in možnost, da se navedbe soočijo z dejanskim stanjem. Kritičnost ni manj verodostojna samo zato, ker novinar ni bil prisoten na slovesnosti. Prav tako pa odsotnost z dogodka ne pomeni, da so vsa zastavljena vprašanja že zato upravičena. O njihovi utemeljenosti odločajo dejstva in odgovori nanje.
Cesta je obnovljena. Vprašanja ostajajo.
Prenova ceste v Dolenjah je nedvomno izboljšala nekatere elemente prometne infrastrukture. Obnovljeno vozišče, pločnik, razsvetljava in hitrostne ovire so konkretni rezultati, ki jih ni smiselno prezreti.
Toda ob vrednosti 490.000 evrov in ob javno izraženi želji po večjem številu kolesarjev ter pešcev je povsem upravičeno vprašati, ali bi bilo mogoče doseči še več. Ne zato, da bi zanikali opravljeno delo, temveč zato, da bi razumeli, ali je bila investicija načrtovana dovolj celovito in ali so bile potrebe krajanov upoštevane v največji možni meri.
Občina ima priložnost, da dileme razreši s konkretnimi podatki: pojasni razloge za izbrano prometno ureditev, predstavi morebitne proučene alternative ter navede okvirne stroške in načrte za postavitev nadstrešnic.
Slovesno odprtje je namreč zaključek gradbenih del, ne pa tudi konec vprašanj o smiselnosti in kakovosti javne investicije. Če si občina res želi, da bi bilo na cesti več kolesarjev in pešcev, bi bilo dobro vedeti tudi, kako bo zagotovila, da se bodo ti po njej lahko gibali čim bolj varno.
Transparentnost: Domžale pri dnu, Kamnik pri vrhu
Vprašanja o javnih investicijah, dostopnosti informacij in vključevanju občanov dobijo dodatno težo ob pogledu na lestvico transparentnosti slovenskih občin. Po prikazanih podatkih so Domžale uvrščene na 153. mesto, medtem ko je sosednji Kamnik na 6. mestu.
Razlika je opazna tudi pri posameznih merilih. Domžale so pri transparentnosti delovanja občinskega sveta dosegle 5,50 od 20 točk, Kamnik pa 8,50. Pri transparentnosti in vključenosti v sprejemanje proračuna so Domžale zbrale 3 točke, Kamnik 9. Še izrazitejša je razlika pri vključevanju občanov v delovanje občine in obveščanju: Domžale so dosegle 0 od 20 točk, Kamnik pa 6,50.
Lestvica sama po sebi ne odgovarja na vprašanje, zakaj pri posameznem projektu ni bila izvedena določena rešitev. Vendar odpira širše vprašanje o dostopnosti informacij in vključevanju javnosti v odločanje. Ko občina od novinarjev pričakuje kritiko, podprto s celovitimi informacijami, je toliko pomembneje, da tudi sama zagotavlja jasna, konkretna in preverljiva pojasnila o porabi javnega denarja in odločitvah, ki vplivajo na vsakdanje življenje občanov.
Urednik
