Vodnjak po petih letih še vedno brez doma, stroški pa presegli 125 tisoč evrov

Izginuli Vodnjak – ogledalo odnosa do kulture

Že pet let mineva, odkar je bila iz Slamnikarskega parka odstranjena skulptura Vodnjak. Delo, ki je v javnem prostoru stalo od leta 1997, je bilo dolga desetletja del kulturne krajine Domžal, del vsakdanjih poti mimoidočih, tih simbol kraja, ki je nekoč znal prepoznati vrednost umetnosti. Potem je izginilo – brez razlage, brez razprave, brez sledu.
Odstranitev je bila opravljena kot tehnični poseg, kot bi šlo za kos dotrajanega pohištva, ne pa za avtorsko delo z javno vrednostjo. Občina je skopo zapisala, da skulptura »ni več služila svojemu namenu«, ne da bi pojasnila, kaj naj bi ta namen sploh bil. Tako se je v praznini molka izgubil pomen umetnine, ki je več kot dve desetletji opravljala svojo vlogo – bila je prisotna, govorila je s prostorom in ljudmi, gradila prepoznavnost parka ter z njim rasla v kolektivni spomin skupnosti.
Toda kulturna dediščina ni stvar okusa trenutne oblasti, ampak zrcalo časa in vrednot. Ko javna uprava brez dialoga odstrani umetnino, izbriše del zgodovine in pretrga nit spoštovanja do ustvarjalnosti. Umetniško delo v javnem prostoru ni zasebna last, ki jo je mogoče poljubno prestavljati ali odstranjevati – pripada občanom, pripada prostoru, ki ga soustvarja.
Pet let pozneje Vodnjak še vedno čaka. Čaka na odločitev, kje bo našel svoje mesto, če ga sploh bo. Čaka na gesto spoštovanja, ki bi pokazala, da Domžale razumejo pomen umetnosti kot javnega dobra. Medtem pa raste občutek, da se odnos do kulture meri v tonah betona in asfalta, ne pa v pozornosti do umetnosti, ki daje prostoru dušo.
Slamnikarski park je bil dolga leta dom skulpture, ki je s svojo prisotnostjo ustvarjala ravnovesje med naravo in človekom. Z njenim odhodom je nastala praznina – ne le fizična, ampak simbolna. Ta praznina ne govori o umetnini, temveč o tistih, ki so jo odstranili in pozabili nanjo.
Kultura je tisto, kar ostane, ko minejo politični mandati. Je tisto, kar pove, kdo smo, ko ni več slogana, investicijskega načrta ali volilnega plakata. Z usodo Vodnjaka Domžale razkrivajo svoj odnos do tega bistvenega vprašanja. Odnos, ki ne meri v prihodnost, temveč izgublja stik s spominom.
Umetnost ni odveč. Je temelj skupnosti. In vsak dan, ko skulptura ostaja brez doma, je opomnik, da se občina, ki pozabi na svoje umetnike, slej ko prej oddalji tudi od same sebe.
_____________________________________________________________________

Občina Domžale je za novo umestitev skulpture v Domžalski park naročila idejno zasnovo, projektno dokumentacijo, geodetske in geomehanske storitve ter pridobila soglasje za električni priključek. Kljub temu ponovne postavitve še ni na vidiku. Razlog? Na občinski proračunski postavki ni dovolj denarja. Zadevo bo obravnavala tudi Komisija za preprečevanje korupcije.
Pet let po odstranitvi skulpture Vodnjak iz Slamnikarskega parka njena usoda še vedno ni dokončno rešena. Občina Domžale jo namerava umestiti v prihodnji Domžalski park, vendar konkretnega datuma postavitve ne more napovedati. Medtem so nastali novi stroški, ki po podatkih občine skupaj znašajo 125.028,33 evra. In to še preden je skulptura ponovno dobila svoje mesto v javnem prostoru.
Do podrobnejših pojasnil smo prišli šele po posredovanju Informacijskega pooblaščenca. Občina namreč na naša prvotna novinarska vprašanja ni odgovorila v zakonsko določenem roku, njen prvotni odgovor pa je bil zgolj en stavek in na zastavljena vprašanja vsebinsko ni odgovoril. Šele po pozivu Informacijskega pooblaščenca v postopku dostopa do informacij po Zakonu o medijih je občina priznala zamudo, zanjo prevzela odgovornost in pripravila obsežnejša pojasnila. Zapisala je, da njen namen ni bil omejevati dostopa do informacij ali se izogibati odgovorom.

Od Slamnikarskega do Domžalskega parka

Skulptura Vodnjak, ki je bila v Slamnikarskem parku postavljena leta 1997, je bila odstranjena pred petimi leti. Takratna odločitev je ostala brez prepričljive javne obrazložitve, občani pa so dolga leta čakali na informacijo o njeni nadaljnji usodi.
Zdaj je znano, da jo občina namerava postaviti v prihodnji Domžalski park. Toda pot do ponovne postavitve se je precej zapletla. Občina pojasnjuje, da je po pridobitvi ocene potrebnih finančnih sredstev ugotovila, da razpoložljiva sredstva za izvedbo investicije ne zadoščajo.
»Točnega časa ponovne postavitve trenutno ni mogoče napovedati,« so zapisali v odgovoru.
Tako je po petih letih znana vsaj nova predvidena lokacija, ni pa znano, kdaj bo skulptura dejansko ponovno na ogled javnosti.

Stroški za novo umestitev skulpture Vodnjak presegli 125.000 evrov

Zanimivejši del občinskega odgovora je pregled dosedanjih stroškov. Iz njega izhaja, da so se aktivnosti za novo umestitev Vodnjaka v zadnjih letih precej razširile. Občina je naročila več različnih strokovnih in projektantskih storitev, pri čemer so nekateri zneski vse prej kot zanemarljivi.

Po navedbah občine so nastali naslednji stroški:

• 2.708,40 evra – odstranitev fontane;
• 7.098 evrov – geodetska dela podjetja Zemljemerstvo Dimc, december 2024;
• 732 evrov – geodetski posnetek podjetja a2o2 arhitekti, december 2024, za preučitev možnih lokacij;
• 77.537,49 evra – idejna zasnova in umestitev fontane v park, podjetje a2o2 arhitekti, julij 2025;
• 27.350 evrov – projekt za izvedbo (PZI) za celotno območje parka, podjetje Aparh, december 2025;
• 2.074 evrov – geomehansko poročilo oziroma sondažni izkop na predvideni lokaciji, podjetje Geologija, november 2025;
• 7.528,44 evra – soglasje za priključitev oziroma določitev mesta priključitve, Elektro Ljubljana, marec 2026.

Skupaj to znaša 125.028,33 evra.

Pri tem je treba opozoriti, da se znesek 27.350 evrov nanaša na projektno dokumentacijo za celotno območje parka, ne zgolj na fontano. Zato vseh navedenih stroškov ni mogoče enačiti z neposrednimi stroški ponovne postavitve Vodnjaka. Občina v odgovoru ni podala podrobnejše razmejitve, kolikšen del posameznih storitev odpade izključno na skulpturo.
Prav tako iz odgovora ni razvidno, koliko bo znašala celotna investicija, ko bo prišlo do dejanske izvedbe in ponovne postavitve.

Dokumentacija je, denarja pa ni

Posebej zanimivo je, da je občina za novo lokacijo že naročila idejno zasnovo, izdelavo projektne dokumentacije, geodetske in geomehanske storitve ter pridobila soglasje za električni priključek. Kljub temu investicije očitno še ni mogoče izvesti.
Na vprašanje, ali so zaradi iskanja nove lokacije in načrtovane postavitve nastali dodatni stroški, je občina odgovorila pritrdilno in navedla, da jih je predstavila že v prejšnjem delu odgovora.
Toda bistvo ostaja: po petih letih in več kot 125.000 evrih navedenih stroškov skulpture še vedno ni v javnem prostoru. Občina pa niti ne ve, kdaj bo za njeno ponovno postavitev zagotovila potrebna sredstva.

Nadzorni odbor že pregledoval aktivnosti

Zadeva ima tudi svojo nadzorno razsežnost. Aktivnosti, povezane z odstranitvijo in novo umestitvijo Vodnjaka, je namreč že pregledoval občinski Nadzorni odbor. Zato smo občino posebej zaprosili za pojasnilo o novih oziroma dodatnih stroških, nastalih po opravljenem nadzoru.
Iz odgovora je razvidno, da so se aktivnosti nadaljevale in da so nastali novi stroški, predvsem za idejno zasnovo, projektiranje, geomehanske raziskave in druge pripravljalne storitve.
To pomeni, da zgodba o Vodnjaku tudi po opravljenem nadzoru še ni zaključena.  Nasprotno, finančni vložki so se nadaljevali, konkretnega rezultata v obliki ponovno postavljene skulpture pa še vedno ni.

Skulptura je v Vodicah, njena prihodnost pa negotova

Občina je pojasnila tudi, kje se skulptura trenutno nahaja. Po njihovih navedbah je fontana shranjena na lokaciji Skaručna 22a v Vodicah. Ob tem zagotavljajo, da tehničnih težav in poškodb ni zaznati.
Toda fotografija, posneta neposredno po odstranitvi iz Slamnikarskega parka, prikazuje razstavljene dele skulpture, odložene na prostem ob gospodarskem objektu. Pet let pozneje javnost nima aktualne fotografije, na podlagi katere bi lahko sama preverila njeno stanje, niti podrobnejših informacij o načinu in pogojih hrambe.

Zadevo bo obravnavala tudi KPK

Zaradi okoliščin, povezanih z odstranitvijo skulpture, njenim hranjenjem, izbiro nove lokacije in nastalimi stroški, je bila podana tudi prijava na Komisijo za preprečevanje korupcije (KPK). Komisija jo bo obravnavala pod opravilno številko 06210-718/2026.
S tem zgodba o Vodnjaku dobiva tudi širšo razsežnost. Poleg vprašanja odnosa občine do umetniškega dela, ki je bilo skoraj tri desetletja del javnega prostora, ostajajo v ospredju še vprašanja preglednosti odločanja, porabe javnega denarja in odgovornosti za sprejete odločitve.

Zakaj Vodnjaka preprosto ne vrnejo tja, kjer je že stal?

Ob vsem tem se ponuja povsem logično vprašanje: zakaj občina skulpture preprosto ne vrne v Slamnikarski park, kjer je stala od leta 1997, namesto da za novo lokacijo porablja dodatna javna sredstva za projektiranje, dokumentacijo in druge pripravljalne postopke? Je bila prvotna lokacija res neprimerna ali je Vodnjak postal moteč zgolj zaradi odločitve občinskega vodstva? Javnosti namreč ni znano, da bi odstranitev in selitev temeljili na kakršnem koli javno predstavljenem strokovnem mnenju. Če za odstranitev ni bilo prepričljivih strokovnih razlogov, se upravičeno postavlja vprašanje, ali je bila selitev sploh potrebna. Občina z iskanjem nove lokacije ustvarja stroške za rešitev problema, ki ga je sama povzročila. Javni denar očitno ni ovira za novo projektiranje, vprašanje pa je, zakaj je bilo vse to sploh potrebno.

Pet let čakanja, konec pa še ni viden

Občina Domžale danes napoveduje, da bo Vodnjak umeščen v prihodnji Domžalski park, ki se šele umešča v prostor. Ker sredstva na proračunski postavki ne zadoščajo za izvedbo investicije v letošnjem letu, časovnice ne more podati.
Tako se zgodba o skulpturi, ki je skoraj tri desetletja stala v Slamnikarskem parku, nadaljuje z novimi načrti, dokumentacijo in stroški. Za zdaj je edini konkreten rezultat več kot 125.000 evrov doslej navedenih izdatkov in obljuba, da bo Vodnjak nekoč ponovno postavljen.
Pet let je za eno samo skulpturo očitno premalo. Za izdelavo dokumentacije in pripravo nove lokacije pa je bilo časa in denarja dovolj. Domžalčanom tako ne preostane drugega, kot da še naprej čakajo na umetnino, ki je bila nekoč že del njihovega vsakdana.

bb (urednik)